Sem pristaš vodenja, ki temelji na zaupanju, sodelovanju, pravičnosti in iskrenih odnosih

Pogovor z Markom Jugom, generalnim direktorjem UKC Ljubljana

Zadnje_objave/Posvet_vodilnih_zdr.del._Lipica_sredaof_93

Jeseni 2022 ste prevzeli vodenje zavoda kot v. d. direktorja, 25. januarja 2023 pa vas je svet zavoda potrdil za generalnega direktorja UKC Ljubljana. Kakšni so vaši vtisi po nekajmesečnem vodenju naše največje in najpomembnejše zdravstvene ustanove?

Ko sem jeseni privolil v prevzem vodenja kliničnega centra, sem bil prepričan, da gre zgolj za začasno in tehnično rešitev. Kot zdravnik sem namreč svoj pogled usmerjal predvsem v dobrobit pacienta in nisem bil prepričan, da je takšna perspektiva v menedžmentu tako zapletene in pomembne ustanove, ki predstavlja enega ključnih stebrov družbe, sploh sprejemljiva. Na UKC Ljubljana namreč gledam z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo, da me je sooblikoval v strokovnjaka in človeka. Zavedal sem se, da bi ta navezanost na ustanovo in predanost medicini lahko predstavljala omejitev pri sprejemanju neprijetnih odločitev. Vendar sem hitro spoznal, da je večina najtežjih odločitev generalnega direktorja posredno ali celo neposredno povezana s stroko in končno vedno odloča o usodi pacienta. S tega vidika poznavanje temeljne dejavnosti in ljudi, ki oblikujejo ustanovo, ni več omejitev, temveč prednost, da lahko v ključnih zadevah prvi med enakimi odloča na osnovi pravih informacij, ob poznavanju vseh nezapisanih zakonitosti tako zapletenega sistema. Spoznal sem, da tudi kot generalni direktor lahko ohranim držo, ki je usmerjena predvsem v dobrobit pacienta, in da je to edina pot ustanove, za katero se kot generalni direktor lahko borim z večjo močjo.

 

Kako sicer vidite razvoj te vrhunske osrednje državne zdravstvene ustanove, ki mora skrbeti za razvoj toliko različnih področij?

Univerzitetni klinični center Ljubljana predstavlja glavni steber slovenskega zdravstvenega sistema in je usmerjen v kakovostno zagotavljanje najširšega spektra zdravstvenih storitev za večino prebivalcev Slovenije. Pokriva celoten spekter sekundarnih storitev za pretežni del državljanov Slovenije in terciarne storitve za celotno državo. Ob tem UKC Ljubljana opravlja tudi vse urgentne hospitalne obravnave v Ljubljani. Vloga edine bolnišnice v glavnem mestu tako predstavlja posebnost v svetovnem merilu, saj je zaradi okrnjenega delovanja primarnega zdravstvenega sistema in drugih vzrokov UKC Ljubljana izpostavljen velikemu pritisku urgentnih obravnav tako na primarnem, sekundarnem kot terciarnem nivoju. Ta edinstveni primer prepletanja najrazličnejših zdravstvenih storitev predstavlja na eni strani izziv v zagotavljanju kadra in dostopnosti storitev, po drugi strani pa omogoča celostno obravnavo vseh najrazličnejših zdravstvenih stanj in hitro učenje kadrov ter možnost vzpostavljanja sinergij med posameznimi zdravstvenimi dejavnostmi. Velika razvejanost in vrhunskost posameznih specialnosti omogoča multidisciplinarni pristop k zdravljenju in s tem najvišji možni standard zdravstvene oskrbe.

Govoriva o ustanovi, ki je na določenih področjih v samem svetovnem vrhu, na nekaterih področjih pa so vendarle potrebne dodatne izboljšave.

Prva naloga je ohranitev vrhunskosti zdravstvenih storitev in neprekinjeno dostopnost terciarnih storitev za obravnavo najzahtevnejših pacientov, ki jo že sedaj nudimo. Napačno si namreč predstavljamo, da so storitve, ki jih nudimo sedaj, samoumevne. Družbene spremembe dolgoročno vplivajo tudi na zdravstveni sistem in delovanje UKC Ljubljana. Družbena idealizacija dobička vodi v egocentrični sistem vrednot, kjer vsak posameznik zase zahteva le najboljše, ob tem pa pozablja na solidarnostni sistem, ki nam je omogočil dosedanji razvoj medicine in dostopnost najbolj vrhunskih storitev vsakemu državljanu. Tudi medicina ni imuna na družbeni zasuk in potreben bo temeljit premislek, kako ponovno vzpostaviti vrednostni sistem, kjer bomo na temeljih akademske odličnosti in solidarnosti lahko razvijali medicinsko in zdravstveno stroko, skrbno vzgajali bodoče kadre ter omogočili motivirajoč razvoj vsem zaposlenim. Le na ta način bomo lahko nadgradili klinično, znanstveno-raziskovalno, razvojno in pedagoško delo, ki ga zahtevajo naraščajoče in spreminjajoče se potrebe moderne medicine. UKC je zato vedno bil in bo odvisen predvsem od ljudi, ki ga oblikujejo. Zato je skrb za ljudi ključ do uspeha in razvoja. Dodatno pa vidim prihodnost predvsem v tesnejšem sodelovanju in povezovanju med UKC Ljubljana in Medicinsko fakulteto, ustreznem vrednotenju in ločevanju sekundarnih in terciarnih storitev ter izboljšanju infrastrukturnih kapacitet. Vsekakor bosta za tak premik potrebna sodelovanje in razumevanje tako znotraj ustanove kot ključnih deležnikov zdravstvenega sistema in družbe.

Ste deveti direktor na čelu te ustanove v zadnjih 10 letih. Kako komentirate to številko?

Res je, v zelo kratkem času je bilo zelo veliko število menjav na vrhu UKC Ljubljana. Zagotovo to ni dobra popotnica za stabilnost tako kompleksnega sistema ter realizacijo začrtanih ciljev in strategije. Morda pa to ni naključje, saj se ustvarja idealna priložnost, da se nič ne premakne na bolje in da stopicamo na mestu. Zelo verjetno je to tudi odraz politične »nestabilnosti« države, še posebno zdravstvene politike, kjer v zadnjih desetletjih nismo bili sposobni nepristranskega strateškega razmisleka.

Je pa tudi res, da gre za izjemno odgovoren položaj.  

In izjemno izpostavljen položaj, kjer človek hitro spozna iracionalno nesorazmerje med odgovornostjo in pooblastili, da o nagradi sploh ne govorim. Vse to so faktorji, ki negativno vplivajo na stabilnost vodstvene strukture in posledično na celotno delovanje. Upam, da smo vsi dozoreli v spoznanju, da se v zdravstvu stvari ne morejo spremeniti čez noč, saj gre za izjemno občutljiv sistem, kjer se napake merijo v človeških življenjih, in da bomo v prihodnje delovali bolj strateško ter koherentno sledili vrednotam naše družbe. Le tako bomo stvari premaknili z mrtve točke, brez pretresov in nasilja.

Kaj vse vas je pričakalo na mizi, ko ste nastopili mesto vršilca dolžnosti?

Ko sem nastopil mesto vršilca dolžnosti, me je na mizi čakalo kar nekaj »urgentnih« težav, ki so prav morda zaradi nestabilnosti vodenja že dobile brado. Prvi entuziazem v reševanju zastalih zadev je tako kaj kmalu trčil ob zid vkopanosti v lastne omejitve ljudi in ustanove kot celote, kjer zaradi kompleksnosti žal nemalokrat prevlada razmišljanje, da je bolje, da se nič ne spremeni, saj bi bile sicer težave še večje.

Vi (še) ne sodite mednje?

Ne, saj se s tem razmišljanjem ne strinjam. Neukrepanje ne more biti rešitev, v kolikor le-to predstavlja del problema. Prepričan sem, da bomo s tem, da bomo naredili vse, kar lahko naredimo, počasi stvari premaknili naprej in na koncu naredili tudi tisto, kar se trenutno vsem zdi nemogoče.

Sprejeli ste izziv vodenja v času, ki je menedžerjem zdravstvenih ustanov izrazito nenaklonjen. Tudi v smislu nagrajevanja.

Priznati moram, da mi ta korak predstavlja žrtev s strokovnega in osebnega, nenazadnje pa tudi finančnega vidika. Vendar če živiš v zelo pomembnem sistemu, ga opazuješ in morda celo kritiziraš ter mu želiš iskreno pomagati, se v trenutku, ko te sistem potrebuje, ne obrneš stran. Sam nisem nikoli izbiral lahkih poti. V življenju sem zmeraj izbiral najtežje poti in morda sem prav zato zdaj na tem mestu, ko se zdi vse najtežje in na robu prepada. Obenem pa sem tudi spoznal, da UKC Ljubljana ni ena oseba, temveč družina, v kateri lahko samo skupaj premikamo meje mogočega na način, da se poslušamo, podpiramo in drug drugemu dajemo najboljše, kar je v nas, s skupnim ciljem ustvariti boljšo prihodnost naše ustanove. Ta zaveza je ključna in spoznal sem, da krasi večino mojih sodelavcev. Da smo se kot ekipa morda zbudili ravno v času, ko vsi v družbi nemo opazujemo stopnjevanje otopelosti in resigniranosti med ljudmi, kar je zelo slab znak trenutnih razmer. Upam, da bomo z zavedanjem, da delamo pošteno in dobro, skupaj ponovno spoznali, da je delo v UKC Ljubljana življenjska priložnost in ne obsodba, kot nekateri to morda dojemajo. To ni osebni izziv, pač pa izziv za vse nas, zaposlene v UKC Ljubljana.

Kaj za vas pomeni vodenje in kakšen način vodenja vam je blizu? V čem ste v tem smislu drugačni od vaših predhodnikov na čelu te ustanove?

Sam sem pristaš t. i. »družinskega« vodenja, ki temelji na zaupanju, sodelovanju, pravičnosti in iskrenih odnosih. Prepričan sem, da je uspešnost tudi tako velike, a obenem občutljive in razvejane strukture na koncu odvisna od vsakega posameznika in medosebnih odnosov. Možna je le ob usklajenem delovanju in solidarnem ter pravičnem razporejanju obremenitev in nagrad med kadri in kliničnimi oddelki. Predpogoj za vzpostavitev takšnega delovanja pa je poznavanje strukture celotnega UKC Ljubljana, njegovih šibkih točk in vrlin, zato menim, da imam od svojih predhodnikov prednost, saj poglobljeno poznavanje UKC Ljubljana predstavlja temelj vodenja tako razvejane, močne, a obenem krhke strukture. Upal bi si trditi, da je bil model delovanja UKC Ljubljana v preteklosti verjetno precej izpostavljen različnim interesom in je bil zato bolj podoben »džungli«, kjer se stalno bijejo boji za prevlado in na koncu prevlada argument moči in ne moč argumenta. Na ta način ustanova zagotovo ne bo mogla nadaljevati in prosperirati. Treba bo zgraditi zaupanje in sodelovanje, ki temeljita na nepristranskem in odgovornem odločanju vodstva na osnovi jasnih podatkov in sodil. Seveda pa je UKC Ljubljana tako močno družbeno vpet, da si tovrstnega videnja želimo tudi na strani ostalih odločevalcev in družbe kot celote. Osebno ocenjujem, da je trenutek pravi in je pred nami izvrstna priložnost, ki je ne smemo zamuditi.

Kako torej komentirate prihajajočo zdravstveno reformo, ki jo je napovedala vlada? Kaj bi po vašem mnenju morali biti bistveni koraki te reforme?

V zadnjih nekaj desetletjih se je v zdravstvu nabralo veliko težav, ki potrebujejo sistemske rešitve, predvsem v modelu financiranja ter na kadrovskem in infrastrukturnem področju. Zaenkrat je sicer po moji oceni sama zdravstvena storitev na zelo visoki ravni, vendar ji brez strukturnih sprememb grozi degradacija, težave pa imamo trenutno predvsem pri dostopnosti. Čeprav še ne razpolagamo z natančnejšimi napovedmi prihajajoče reforme, podpiram namero vlade, da se pacienta uvrsti v središče reforme in ustvari transparenten javni zdravstveni sistem, ki bo nevtraliziral parcialne interese ter omogočil nadaljnji razvoj stroke in solidarno dostopnost zdravstvene storitve. Verjetno ni bilo še nikoli v zgodovini Slovenije toliko energije vložene v zdravstveno reformo, s katero se ob Ministrstvu za zdravje ukvarja tudi Strateški svet in konec koncev tudi celotna družba. In prav je tako, saj reforma lahko uspe le, če bomo zanjo dosegli družbeni konsenz.

Kako komentirate izjavo predsednika vlade, da 880 zdravnikov iz vaše ustanove dela pri zasebnikih?

Številka je okrog 550. Soglasja imajo zdravniki in zobozdravniki, medicinske sestre, zdravstveni tehniki, radiološki inženirji, klinični psihologi ipd. Res pa je, da v tej številki prevladujejo zdravniki in zobozdravniki.
 

Menite, da na ta način lahko gradite pripadnost zaposlenih, ki delajo v najbolj elitni zdravstveni ustanovi v državi?

Osebno se bom zavzemal, da bi imeli vsi, ki sedaj delajo drugje, možnost za primerljivo plačilo delati v UKC Ljubljana. Zagotovo si naši zaposleni želijo delati dodatne programe v lastni ustanovi, tudi z vidika lastne varnosti, vendar JZZ zaradi vseh davčnih in drugih obremenitev, ki jih nosi (dopust, bolniška, izobraževanja itd.), ne more biti konkurenčen drugim ponudnikom, ki plačujejo le efektivno delovno uro ali poseg že izdelanega specialista. Odgovornost JZZ pa je tudi sicer bistveno širša in zdravstveno ustanovo ne smemo degradirati v surovo proizvodnjo zdravstvenih storitev, saj je medicina vse drugo kot to. S tega vidika smo v zelo občutljivem trenutku, ko zdravstvena storitev pridobiva tržno vrednost in s tem postaja zanimiva tržna panoga, ki stopnjuje družbeni pritisk na odločevalce. S tem se pojavlja tveganje, da se razvoj medicine usmeri v ustvarjanje dobička, ki pa je možen le v določenih segmentih medicine, ki ne nujno prinašajo največ zdravja ljudem, ostale, finančno manj atraktivne storitve, ki so za zdravje prebivalstva bolj pomembne, pa s tem lahko izgubljajo vrednost, zanimanje strokovne javnosti ter končno tudi kvaliteto in dostopnost. Pomembno vlogo na tem področju pa igra tudi industrija. Ne glede na razvoj dogodkov bo cilj UKC Ljubljana vedno zagotavljanje vrhunskih zdravstvenih storitev, tudi najdražjih in najmanj donosnih. Za to pa bo v prihodnje treba vzpostaviti primerljive pogoje delovanja, ki bodo omogočali konkurenčno poslovanje JZZ in drugih ponudnikov zdravstvenih storitev, da bodo tudi JZZ lahko motivirali in pravično nagrajevali kader, sicer bo vsaj delna kadrovska erozija neizogibna. Pripadnost UKC Ljubljana sicer zagotovo ni vezana na zaslužek, temveč predvsem na vrhunskost terciarnih storitev, raziskovanje in razvoj, ki navadno niso del bolj tržno usmerjenih segmentov medicine, zato se za predanost strokovnjakov ni bati, treba pa jih je ustrezno nagraditi.

Kako nameravate usklajevati izzive vodenja UKC s strokovnimi izzivi vašega dosedanjega zdravniškega dela, ki je vidno tudi v strokovni javnosti?

To je velik izziv. Trudim se ohranjati stik s pacienti in stroko. Če je le mogoče, grem v ambulanto, operacijsko dvorano, svetujem mlajšim kolegom in tudi dežuram. Biti zdravnik pomeni, da se moraš nenehno učiti, kar je sedaj seveda težje, vendar še vedno je in bo moje prvo poslanstvo. Svoj položaj poskušam gledati na način, da imam sedaj morda priložnost, da pomagam celo več pacientom kot prej, in to me pomirja. Prav od ljudi, pacientov, ki sem jih zdravil, sem se namreč naučil, da ne smemo nikoli obupati. Da je življenje polno izzivov in se v vsakem trenutku lahko obrne na glavo, vendar tu je, da ga živimo in se borimo naprej ter ne objokujemo zamujenih priložnosti. Na oddelku, kjer se ukvarjamo s poškodbami hrbtenice in hrbtenjače, namreč srečujemo težke zgodbe ljudi, ki nas zaznamujejo in povezujejo hkrati. Kjer nas pacienti učijo, da moramo narediti vse, pa čeprav uspeh ni zagotovljen ali takoj viden. Le tako lahko živimo mirne vesti in prav zato sem tudi sam svojo strokovno pot ter energijo vložil v reševanje enega najzahtevnejših izzivov v medicini, reševanje poškodbe hrbtenjače. Skupaj s sodelavci smo vzpostavili zavidljiv oddelek, ki je po svoji učinkovitosti in znanstvenih dosežkih poznan v Evropi in svetu. Nikoli se ne bom oddaljil od tega izziva, saj zgodba tu še ni zaključena. Prepričan pa sem, da bomo s sodelavci nadaljevali zastavljeno pot in postopno izboljševali oskrbo. Korak za korakom, vztrajno, kakor naši pacienti.

 

Doc. dr. Marko Jug, dr. med., specialist travmatolog

Marko Jug je na ljubljanskem UKC že dve desetletji zaposlen kot kirurg na Kliničnem oddelku za travmatologijo, od tega 15 let kot specialist travmatolog za splošno travmatologijo in subspecialist za poškodbe hrbtenice in hrbtenjače na oddelku za kirurgijo hrbtenice.

Svoja znanja in ugotovitve lastnih raziskav, kot strokovnjak za diagnosticiranje ter operativno in konservativno zdravljenje poškodb hrbtenice in hrbtenjače predstavlja na mednarodnih kongresih in vabljenih predavanjih.

SHIFT + A